Ko spustiš divjad iz ograde

Prihranki so res nekam hitro skopneli in skupaj sva začela živeti iz meseca v mesec. Večinoma sva skakala tam nekje okrog pozitivne nule, Viktor je celo prvič v življenju izkusil limit na računu. Ampak to ni cela zgodba! Ne samo, da sva si seveda privoščila precej več, na koncu sva celo prihranila veliko več kot v njegovih najboljših časih! Kako je to mogoče?

Jaz sem začela delati, kar sem pač znala, in to imenujem čarovnija. Ne znam racionalno razložiti, kako sva vozila, ampak nekako sva se vedno znašla. Opisala bom primer, ko sva kupila pisarno. Racionalno gledano sredstev za obnovo tako ali tako nisva imela. Za »starega« Viktorja bi se zgodba tu mirno končala – obnove preprosto ne bi bilo. Jaz pa sem si zelo
želela, da bi pisarno obnovila in jo začela oddajati. Ko je prišel mojstrov predračun, je »novi« Viktor dvignil roke in mirno rekel, da on v to ne gre. Če hočem obnovo, naj se je lotim kar sama.

In sem se. Začela sem nekako čarati – za nekatere stvari sem malo znižala ceno in se zmenila za obročno odplačevanje, za druge stvari sem se dogovorila, da mi pomagajo kolegi po nižji ceni, za določen del pa sem si izposodila denar od mame. Korak za korakom sva v pol leta dobila novo in – čeprav se nerada hvalim, si tokrat ne morem pomagati – čudovito pisarno.

Najemniki so počasi prikapljali in sčasoma sem mami vrnila dolg. Skratka, projekt je bil uspešno speljan, čeprav na začetku se nobenemu ni sanjalo, kaj se bo iz tega izcimilo. In ja, tudi moj način ravnanja z denarjem se je izkazal za popolnoma učinkovitega.

Obenem pa so se začele dogajati povsem nepričakovane stvari.

V slogi je moč

Za obnovo pisarne sem potrebovala nekakšen pregled nad stroški, ker je bilo čisto preveč stvari, da bi jih sama vse držala v glavi (delo, materiali, parket, čajna kuhinja, WC školjka … seznam je bil neskončen). Ker sem morala kalkulirati, kdaj bom kaj poplačala, sem (čeprav nerada) pokukala v tisto Viktorjevo tabelo v Excelu. Ni se mi več zdela tako zelo napačna. Izkazala se je celo za praktičen pripomoček. Samo nujno sem jo morala preoblikovati. Uporabila sem lepšo pisavo in dodala lepe pastelne barve. Tako fino poštrikana tabelca je postala prav luštna na pogled!

Viktorjeva nekoč osovražena tabela je kmalu postala moja nova BFF!

Kar se je potem zgodilo, ne bi pričakovala niti v najbolj odpiljenih sanjah.

Jaz sem lepo začela redno vpisovati vse prilive in stroške v to znamenito tabelo. Mislila sem, da bo Viktor presrečen! Tolikokrat me je prosil, naj jo uporabljam, jaz pa sem ga vztrajno zavračala, da se že ne bom pustila tako omejevati.

Ampak ne, Viktor ni bil presrečen. Narobe – sploh je ni več želel uporabljati, ker je pač dvignil roke nad družinskimi financami. Sedaj sem bila jaz tista, ki sem ga lovila, naj že enkrat ažurira stanje, naj napiše, koliko je doslej porabil in koliko ima na računu. On pa se je je izogibal v velikem loku. Najprej mi ni bilo jasno, kaj hudiča se dogaja, sčasoma sem pa le dojela – vsakič, ko je vpisal novo stanje, sem jaz znorela, češ, kako sva lahko toliko porabila in kam je šel denar in kako spet nimava dovolj… On me pa samo ni želel spravljati v slabo voljo.

Obenem sva se režala sama sebi, kako sta se vlogi zamenjali. Sem ga vprašala, ali si je kdaj predstavljal, da bom jaz njemu težila, če je preveč zapravil in zakaj se ne drži mesečnega proračuna. Seveda si ni. Ampak točno to se je zgodilo – zdaj ni imel več občutka, da je vsa odgovornost za finance na njegovih ramenih, in lahko se je sprostil. Jaz pa sem se tudi
naučila, da se mi ne da stalno obremenjevati, kdaj si bom lahko kaj privoščila, in sem začela načrtno varčevati. Dobila sem občutek kontrole, ki mi je dal več zadovoljstva kot prej namišljena svoboda, ki je v resnici s sabo prinesla tudi veliko tesnobe in skrbi.

Obvezno moram še podeliti z vami, v kakšno skrajnost je šla najina preobrazba.